Budilke zven,
na vzhodu se dani.
Zaprt je kovček,
še slovo sledi.
V očeh se skriva
senca žalosti.
Mar ti srce
dovolj močno gori?
Ko se poslovim,
boš ti ostala tu!
Me boš čakala tu,
ko me več ne bo?
Če zdaj te zapustim,
al’ še pozdrav dobim,
kadar pridem spet,
obudit spomin?
Na poteh,
ki so pred nama,
čustva tonejo v pozabo,
nič ne obljubi,
le poljubi me
za najino slovo!
Že menjam tla,
za prazen svod neba,
pogled nazaj,
a ti si že odšla!
Letalo zmore breme
težkega srca.
Je dvoje src
spet zmožnih srečanja?
Ko se poslovim,
boš ti ostala tu!
Me boš čakala tu,
ko me več ne bo?
Če zdaj te zapustim,
al’ še pozdrav dobim,
kadar pridem spet,
obudit spomin?
Na poteh,
ki so pred nama,
čustva tonejo v pozabo,
nič ne obljubi,
le poljubi me
za najino slovo!
