VSE SE IZLIJE
DAN JE ZRAK,
po praznovanju
množica se razide in
znajdeš se sama
s starčkom,
v pritličju te čaka,
ukrivljen čez svoje rane,
nekje med tem in onim svetom.
S slavospevom te nagovori:
Gliste se cedijo iz čreva,
lezejo ven,
črni gosti pljunci,
pooblaščeni vojaki
prosto krtačijo obzidje.
Se hranijo s krvjo,
pohlepno se tiščijo, se skrijejo v katran.
Preusmeri te v srebrno dvorano osuplosti,
kjer ni nikogar, da bi te čakal:
le plešoči duhovi in ogromno žalosti.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
nihče ne čuti tvoje isto,
lahko bi čutil moje isto,
tišino,
znašel sem se sredi gozda
v papirnatem čolnu.
Drobna zrnca jem,
steklo žrem,
v eni sami sapi
te vdihnem.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
dan je zrak,
peneče trese,
neposredno diši
elektrika
skozi telo,
ko čutiš blizu nekoga.
se ustavi v očeh.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
okus v laseh
in pod nohti
vsepovsod,
na tleh.
Drhteti nebogljeno,
tokrat totalno
tresti se in
bogve kdo si in
kdo sem.
V kozarcu zmede najdem kaos,
v molitvi se plazim do tebe,
večna nad mano.
