nemočno nemo
od teže zaprtih oči
šepetanje smrti v sanjah
vlečejo se globlje vode
čez tla,
ampak talni nakloni,
špranje in globeli
jih primorajo spodaj v temi
nanagloma k vrtenju.
vijejo in nosijo
dihajočo rastočo mrežo
iz vrtincev navzgor
in trgajo
dolge peneče se zareze prečno
reki nasproti,
dokler ona sikajoča klokotajoč balzam
valjenje in izogibanje,
dokler s silo
potiskajoče drseče
razstreljevanje v smeri osvoboditve
čez svetlečo rampo
razširjena ne poseže navzdol
in ti jo na robu
odpreš odskoku
v zrak spremenjene
končno v luč sproščene
gmote grmečih vodnih svodov
v tostran časa v globino
štrlečo z vetrom obdano žarečo
švigajočo steno iz kaskad
iz nade ki je nikoli več
ne morejo zasuti
v pokajoče zdaj in za vedno
belo prepojene tančice
in njihove neštete
božajoče pramene
s tabo razgrmi bolečina
vseh premaganih
krvavo izvirajoče solze
vseh ogoljufanih vseh zadušenih
iz tebe se lomi
nestrpnost ljubezni
hrepenenje
ljudi
po odprtem morju
