Packe. Raznobarvne, kontrastne, mavrične, magnetne.
Neizmerno me privlačijo, posrkajo me vase.
Čopič drsi sam, brez muke, napora, razmišljanja.
Pričara nepojmljive, osupljive in skrivnostne stvaritve.
Opazujem mokre barvne silhuete, ki nenadzorovano,
svobodno lezejo po papirju, pronicajo vanj in
oblikujejo pričakovane ter naključne obrise.
Čutim neizmerno srečo in mir. Ustavi se čas.
Ne vidim sonca, ki me vsiljivo vabi ven,
ne čutim mraza, ki mi počasi leze v členke,
ne slišim telefona, ki zvoni v prazno,
pozabim celo nate, ki mi pomeniš vse.
Ko me objame tema in postanejo toni motni,
se zavem, da sem. Zagledam stvaritve, nežne in tople.
Zavem se, da obstajaš tudi ti, nežen in tih, tam nekje daleč.
Tiho se umaknem, da ne zbudim barv, čopičev in papirja.
