Sem klošar, še sam ne vem od kdaj,
od vekomaj, se mi že zdi,
nč nimam, nč nočem, tako je, pa kaj,
nekako vseen se živi.
Povsod me dovolj je in ni me nikjer,
so klošarske čudne poti,
nenehno me vodi v življenju nemir,
pijača pa me umiri.
Včasih sem tukaj in drugič drugje,
popivam brez misli in sanj,
nikdar me ne brigajo drugi ljudje
in tudi jaz njim sem neznan.
Že dolgo odrinjen na stranski sem tir,
le veter mi boža obraz,
pokriva nebo me al cajteng papir,
zbudi pa me sonce al mraz.
Ko huda bo zima,
bom zmrznu nekje,
nikomur ne bo nč hudo,
nihče se ne joče,
ko klošar umre,
morda je še bolje tako.
Nikar me ne vprašaj,
kaj krivo je blo,
zakaj in kdaj tak sem postal,
jaz klošar sem bil,
klošar sem zdaj
in klošar bom zmerom ostal.
