Kadar sem sam osamljeno osamljen,
v ranljivo rano ranjeno sem ranjen,
srčno srce pekoče me zapeče
in nesrečna mi nesreča: “Nesrečno!” reče,
takrat zapojem si to pesem najbolj žalostno.
Moja žalost je najbolj žalostna,
moja samota je najbolj osamljena,
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
Takrat sede sedim, obupno obupujem,
tiho molče molčim in žalostno žalujem,
stiskajoče stiska me v grlu stiska
in v pljučnih pljučih mi piskajoče piska.
Takrat zapojem si to pesem najbolj žalostno.
Moja žalost je najbolj žalostna,
moja samota je najbolj osamljena,
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
Z roko ročno rokoval sem ti ročico,
krivična krivda mi krivila je krivico,
krvava kri mi je po krvnih žilah krvavela
in sladkostrastna strast mi strastno je velela,
naj še zadnjič zapojem pesem najbolj žalostno.
Moja žalost je najbolj žalostna,
moja samota je najbolj osamljena,
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
Moja žalost je najbolj žalostna,
moja samota je najbolj osamljena,
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
moja bolečina je najbolj boleča,
ah, le kam si šla moja srečna sreča.
