To mi pravila je moja mama,
da nekoč v mestu je živela dama:
lep obraz, lasje se lepši stas.
Vsi možje po njej so koprneli,
cele dneve pod njenim oknom so sedeli
saj včasih zapela je naglas.
Ko s svojim petjem je končala,
vsem nalahno se je le smehljala,
in možje so jo zasuli s šopki rož.
Ploskali so in z nogami topotali,
naj še zapoje so moledovali.
In ona je ustregla želji vročekrvnih mož.
A nek večer, ko je spet pri oknu stala,
prišel je ON, ki ga še ni poznala:
visok in mlad in lep… In vso jo je prevzel.
S pogledom svojim jo je kar zažigal,
v njenih se očeh je ves čas dvigal.
In nazadnje peti je začel.
Že čez nekaj tednov sta se vzela,
kmalu dva otroka sta imela,
eden izmed njiju sem tudi jaz.
Po njej podedoval sem vso lepoto
in po njem vso moško sem krasoto,
a po obeh svoj BOŽANSKI GLAS!
