Če boš odšla,
ne misli, da
mi ne bo hudo, zelo hudo.
Če boš odšla,
ne reci, da
te pozabil bom, kar tako,
Kaj res ne veš,
če ti od mene greš,
jaz sploh živeti ne bom več znal?
Kar sameval bom in žaloval.
Če boš odšla,
ne reci, da
takoj bom drugo rad imel.
Če boš odšla,
ne misli, da
ne bom iz dneva v dan trpel.
Veš jaz se trudim bit možat,
vendar imam preveč te rad.
Zelo bom jokal, če res boš odšla.
“Če boš odšla,
ne misli, da
mi ne bo hudo,” sem ti dejal.
Vseeno pa sva se razšla
in zdaj tako je vse kot sem se bal.
Kjerkoli sem, karkoli že počnem
v mojih mislih si z menoj.
Veš jaz še vedno ves tvoj sem, ves tvoj.
Dolgo, še dolgo se bom spraševal:
“Zakaj le in kdaj sem izgubil te?
Le kaj sem ti storil,
da sem te pregnal?”
Ko za tabo sem vrata zaprl,
je del mene za vedno umrl.
Ko srečava nekoč, nekoč,
čez mnogo let, tuj se ti bom zdel.
Zato pogledala boš proč,
jaz pa v sebi bom zaihtel,
pa si dejal: “Oh, saj je prav.
Spominjaj se me takega,
kot sem bil dokler nisi odšla.”
