Že v starih čitankah piše o tem,
da zadnji dim pritiče ljudem;
da se še največji, najhujši barabi,
ko ga pravice roka zagrabi
in za vse grehe postavi pred zid,
krščansko dovoli en čik pokadit.
Puntarjem, gruntarjem, kurjim tatovom,
kronanim glavam, soldatom, špijonom…
vsakemu zadnjo se željo izpolni,
še preden se kaplar zadere: >napolni!
da preden nesrečnik pod šusi se zruši,
lahko še enega v miru popuši;
Res da ni zdravo in koplje ti jamo,
a kot da življenje ne škodi že samo
in dosti bolj od prekletstva tobaka,
se je za bati komande bedaka.
Pa tisti stari lokalni bifeji,
tak ko je bil v Rogaci pr meji,
gost dim nad roso dva deci kozarcev,
obvezni postanek vseh polproletarcev,
na poti s fabrike domov so ihtavo,
prečkali Sotlo in puhali Dravo.
Res da ni zdravo in koplje ti jamo,
a kot da življenje ne škodi že samo
in dosti bolj od prekletstva tobaka,
se je za bati komande bedaka.
Lučka za dva na postelji tesni,
ki se prižiga po strastni ljubezni
in dogori preden pridejo zime,
dolge in mrzle, kot nalašč za rime,
le kaj bi nastalo iz srca poeta,
če ne bi med prsti bilo cigareta.
Res da ni zdravo in koplje ti jamo,
a kot da življenje ne škodi že samo
in dosti bolj od prekletstva tobaka,
se je za bati komande bedaka.
Res da ni zdravo in koplje ti jamo,
a kot da življenje ne škodi že samo,
več jih odnesla je na drugi svet,
človeška neumnost kakor pa cigaret.
