Štiri stene ločijo me od sveta,
le požirek žganja loči me od dna.
Slonim ob oknu, gledam te, odhajaš vstran,
trenutek še in boš skrita očem.
Zelo utrujen sem in preveč sem sam,
za mano spet zares je beden dan.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.
Skozi spuščene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuščene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Če več ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mračne bodo moje oči.
Štiri stene ločijo me od sveta,
le požirek žganja loči me od dna.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.
Skozi spuščene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuščene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Če več ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mračne bodo moje oči.
Skozi spuščene žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.
Skozi spuščenez žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Če več ne bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mračne bodo moje oči.
