V nedeljo se je dan začel,
v maju je ves svet živel,
na nebu je sameval bel oblak.
Šla sama je po ulici,
nikamor se mudilo ni,
zasanjan bil je njen korak.
Vsrkavala je topel zrak,
lase je mršil veter blag,
nalahno ji objemal je telo.
In sončni žarek je žgečkal
njen nos, z obrazom se igral
in skupaj z vetrom šepetal,
zaljubljen v njo.
Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
in moja je,
in moja je.
V nedeljo se je dan začel,
v maju je ves svet živel,
na nebu je sameval bel oblak.
šla sama je po ulici,
nikamor se mudilo ni,
zasanjan bil je njen korak.
Igrive iskrice v očeh,
nalahno ustnice v nasmeh,
prikradel tiho se je lep spomin
na nekaj kar dobila je,
na to kar je zgodilo se,
morda na fanta, ko bila je z njim,
in glas mehak.
Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
in moja je,
in moja je.
Prepozno avto je zavrl
in krik v grlu je zamrl,
so njena usta treščila v tlak.
Obrnili so jo vznak,
obraz razbit s krvjo zalit,
oči so nemo zrle v zrak.
Še zdaj jo vidim, ko leži
vsa sama sredi vseh ljudi,
spomin na njo pozabi še predan.
In v glavi spet zaslišim glas,
ki se razlegel je takrat,
čeprav sem slišal ga le jaz,
vsem dobro znan.
Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
zdaj moja je,
zdaj moja je.
