Ni ostana pustelija, zemjata se raskopa
Studeni se zimite, ni jemnat postelite
I orlišta nadojdoa, na tri se razdelija
planinite ni gi gazat, očite ni gi kopat
I narod ke naterat od prazna stomna da pie
i sonce ke ni zamenat za ćora pol-mesečina
Od kade ti e imeto, bez koren ti e lozata
I sestri ti navezaa za petsto veka crnina
Kjanija Adzamija
I sega ko da ne svađaš od kada e ovaa svetlina
što ni beše videlina za petsto leta temnina.
I foduli neka prepuknat i race da im okapat.
Niz usti pelin neka izblujat od pusta ima poganština
Od sabja rani ke zarasnat
Od očki solzi ke se isušat
No v duša besnat vetrovi, a na srce pajažini
