Ko sem bil mlad, sem bil trapast,
zdaj, ko sem star, sem še bolj,
namesto, da mirno bi živu,
s kitaro podim se naokol’.
Ko pozna ura odbije
in tapridni odprav’jo se spat,
me najdete sred’ oštarije,
ko ravno začenjam igrat’ in pojem:
La, la, la,……
S pesmijo noč hitro mine,
saj igram, kot bil bi na štrom,
zjutraj, pa če me kaj prime,
še pijančkom grem pet na štac’jon.
Tega ne delam zarad’ d’narja,
to delam zaradi srca,
ki v ritmu mi glasbe udarja,
udarja mi bum-bum-bum, ča-ča-ča.
Jaaa….
La, la, la,….
Mojo so ženo svarili,
ko je še ljub’ca mi b’la.
“Premisli”, so ji govorili,
“muzikanta nikol’ ni doma!”
A me vseeno je vzela,
zdaj revi zelo je hudo.
Ni jutra, ko nebi zapela:
“Vsi so prihajali, a njega ni b’lo.”
La, la, la,…
Ko se nekoč bom utrudu
in križ me ne bo več držal,
se kar na odru bom zgrudu,
pa še bolj divje igral.
Me bodo v špital odpeljali,
to za bolnico dan bo vesel,
zdravniki s sestrami bodo plesali,
primarij pa z mano bo pel.
Jaaa…
La, la,…
To pa ne bo še t’ko kmalu,
s’m bolj zdrav, kot pa kaže moj stas.
In žilav, pa kaj bi se hvalu,
jaz odšel bom od vas zlo počas’.
Ko me u grob bodo d’jali,
nared’le kelnar’ce bodo špalir,
Na ploščo pa bodo vklesali:
“Rad je kalil nočni mir!”
La, la, la,….
