Koroška pot

Iz mlada že tesno me ob prepadu
nevarno vodi cesta v dvomen čas;
kruha ne stradam, duša pa mi mraz
trpi brez utehe mile v večnem gladu.

Tuj grem skozi mesto in prezrt sem v gradu;
doma brat rodni seje mi poraz,
davnino sveto sramoti na ukaz
od zgoraj…Trepetam v morečem jadu,

a ne omahnem, še korak držim.
Ne bodo rame voljno se mi udale
v tem raju hlapcev in izdajnikov.

Kali mi sila iz prezdravih cim:
kljubuje v srcu kri Miklove Zale
in uporni duh dedov Serajnikov.