Pon’deljek je en grozen dan,
z njim začne se teden dni garanja.
Takrat, ko sem najbolj zaspan,
dolžnost v službo me priganja.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Ko zjutraj ura zazvoni,
jaz glavo pod odejo skrivam.
Ko vsa družina mi teži,
stokam in jih stran odrivam.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Že od nekdaj spremlja me
vsako jutro to trpljenje.
In jaz sprašujem se: “Ljudje,
je sploh vredno ž’vet takšno življenje?”
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Če penzijo sploh doživiš,
ne misli, da spal boš bajno.
Takrat z navade se zbudiš
in ponavljaš staro lajno:
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Ko zadnjič v postli bom ležal
in smrt me tresla bo za ramo,
“Sam mal počakaj,” bom dejal.
“Le pet minut pa grem v jamo.”
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
Jaz sem utrujen, še bi spal.
Le pet minut še pa bom vstal.
