V našem domu tih večer,
v senci češnje skrita dver.
Kako želim si svidenja
in njenih rok pozdrav.
Pri oknu mati sivih let
v soncu, ki zapušča svet,
pred njo le mir, neskončni vek,
za njo zorana sled.
V tihem joku hladen veter kroži,
po rosnem polju pesem k njej hiti,
draga mati, moja mati,
neprecenljiva si!
Vendar to noč nič ne zaspi,
preveč jo tarejo skrbi,
premalo pisem in novic,
le skromnih par vrstic:
Sem živ in zdrav in Bog s teboj,
zakaj polze solze nocoj,
ko sin je razočaran sam,
kje najde njen objem?
V tihem joku hladen veter kroži,
po rosnem polju pesem k njej hiti,
draga mati, moja mati,
neprecenljiva si!
