V gostilni sami smo: pijača in jaz
in kelnarca, ki ima sovražen izraz.
V špeglu pri šanku dolgočasen je program,
ves dan v njem že gledam lasten fris.
Nikogar ni, ki z mano mal bi pokramljal,
nikogar, ki bi mene po glavi potrepljal.
Ko kelnarca ob polnoči me ven spodi,
le ena misel mi po glavi roji:
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Le kam odšle so množice ljudi –
kupi glav in rok in nog in teh stvari?
Podnev jih tolk je, da je mesto kot osir,
zdaj pa nobenga ni nikjer.
Utrujeno moj korak udarja v tla,
obdajajo me žalost, mrak in hladen zrak,
le polna luna od zgoraj vame zre
in me sprašuje: ja, pobič, kva pa je?
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima…
Dnarja nimam, avta nimam, nimam ljubice,
nimam brade, nimam pleše, tud prjatlov ne,
ko naokol divjam, me nihče ne vpraša: kam!?
Tako zelo, zelo sem sam!
Še ribca mi je crknila, kanarček je zbežal,
za psa sem zvedel, da se je med klošarje podal,
morski le prašiček z mano zdaj živi –
pa le žre in lula, žre in kaka, zame mar mu ni!
Zato nabiram rouže, rouže, roužice,
brišem si solze, solze, solze, solzice,
dol z neba pa ravno prav en mal kaplja –
na svejtu ni človejka bolj nesrejčnega!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad!
Mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
mene, ne, ne, nihče nima rad,
ne, ne, ne, mene ne, ne, ne ne,
mene nima, nima rad…
