Hotel postat sem pevec, da slaven bi bil,
sem vpisal se v šolo, dab se pet naučil.
A kmalu sem spoznal iz tega n’č ne bo,
karkoli sem iz grla spravu blo je grdo.
“Nebomo zgubljal cajta,” mi učitelj je djal
in milo rečeno domov me nagnal.
Ponoči zamorjen sem gledal v plafon
in sklenu, da kupu si bom trombon.
Šel sem v trgovino, trombon dobil,
čeprav je bil že rabljen, zame dober je bil.
“Marija, kak si lep,” sem ga občudoval
in v poznih nočnih urah prvič zaigral.
Sem pihal kolk je duša dala, pa je kar šlo,
jaz sem bil navdušen, sosedje pravtako.
Kaj pa so kričali vam izdal ne bom,
ker to mi prepoveduje bonton.
Prej se zame čist nobeden zmenu ni,
zdaj pa navalili name so prav vsi.
Mi tolčejo na stene, tolčem jim nazaj
in vsako noč obišče me še kak policaj.
V našem bloku zdaj noben več ne spi,
do jutra je tako veselo, da se kadi.
Razgrajamo tako, da trese se beton,
za štimungo pa skrbi moj trombon.
Dva tedna že vadim in lahko vam izdam,
da eno melodijo že kar dobro igram.
Odloču sem se, da z njo odidem v svet,
najprej na MTV, nekje pač moram začet.
Zdaj čakajo me slava, ženske in denar.
“Ljudje, jaz se že vidim, jaz bom superstar!”
Ko prižgali boste radio al gramofon,
povsod zaslišal se bo moj trombon.
