Saj razumem, da ljudje so agresivni,
prenapeti, živčni, majo slabe dni.
Za malenkosti vzkipijo,
podivjajo, ponorijo,
lotijo se bližnjih kar s pestmi.
Premnoga stanovanja polna prošenj so,
kričanja, vsepovsod se najde kdo,
ki udarja, brca, tolče, do krvi.
Tako je pač med ljudmi.
Vendar, mojbog, ne pretepajte otrok.
Mojbog, ne pretepajte otrok,
prosim ne, ne otrok.
Saj razumem, vsi si spolnosti želijo,
to naravno je in nekaj lepega.
A kaj, ko mnogi potešijo
svojo slo si kar s prisilo,
v sočloveku vidijo le kup mesa.
Navzven so vsi prijazni,
v svojih dušah pa kot blazni
si izmišljajo nato pa uresničijo perverznosti.
Tako je pač med ljudmi.
Vendar, mojbog, ne zlorabljajte otrok.
Mojbog, ne zlorabljajte otrok,
prosim ne, ne otrok.
Saj razumem, ko nekje začne se vojna,
nimaš kaj, je treba ubijat al umret.
Za domovino, za vladarja,
vero, narod al kup dnarja
eni branijo, kar drugi hočjo vzet.
In prične se bojevanje,
spremeni se v splošno klanje.
Vsepovprek morijo, tud nedolžne,
vsepovprek, brez milosti.
Tako je pač med ljudmi.
Vendar, mojbog, ne ubijajte otrok.
Mojbog, ne ubijajte otrok,
prosim ne, ne otrok.
Vedno bolj se svet mi gnusi,
da sem človek me je sram.
Vidim bedo, vidim bolečino,
lakoto, trpljenje vidim,
pomagat pa ne znam.
potem pač brenkam na to svojo kitaro,
z njo vsaj malo rad olajšal bi gorje,
z njo pozivam vas ljudje.
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok.
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok,
prosim vas, vsaj otrok.
Ljudje, mojbog, usmilite se otrok.
Mojbog, usmilite se otrok,
prosim vas, vseh otrok.
