Je kdo med nami
mož prisege,
ki še gori
za karantanske šege.
Naj nas predrami vera vase,
ki so jo tkali skozi čase,
očetje stari,
njih sinovi,
da bi plodili se
vsi ti darovi,
ki danes, zdi se, zakopani,
globoko so v pozabe jami.
Poslušaj verze
naših pesmi,
njih sok
iztisnjen iz bolesti,
če bi množile se samo obresti,
potomci slavne bi bili posesti.
Otroci naši še zorijo,
jim res privoščimo
neznanja tragedijo.
Bo še zakopan tam pod Peco,
naš duh,
zakaj potem gojimo deco?
Naj vstane zdaj Matjaž med nami,
pod Alpami na sončni strani,
da ramo našo stavimo ob ramo,
kakor takrat,
ko nas je vodil Samo.
Ponos je vera v doživetja
Ponos je zgodba, ki stoletja,
Gradi se s kamenom na kamen.
In mi skrbniki tega časa,
Vratarji našega parnasa,
Lahko odpremo vsa zaprta vrata,
Da reka močna in bogata
Vsem izsušenim strugam
Žejo ugasi.
