Na škarpi sn sedau, bil zmatran ko žvad
sn čakal na tisto ko mel sn jo rad.
Na dauč sn jo vidau, se mi je smejala
lušna ko smrtni greh, bla je ta prava.
Ko prišla je mimot, nisn šparau besed
reko sn:” Dekle, poj k meni sedet!”
In pol sma sedela na škarpi oba
ko dva martinčeka srečna sma bla.
Od same miline je škarpa zacvela
v Rudekvi gorci je kukavca pela.
Na škarpi sn sedau
bil zmatran ko žvad
sn čakal na tisto
ko mel sn jo rad.
Znajo povedati stari ljudje
da ka je predobro, to dolgo ne gre.
Je sonce odgnalo oblačno nebo
na Binkoštni torek je k meni ni blo.
Nigdar nisn zvedau kam se je vzela
nič nisn vprašal je nisn iskal
je kukavca vtihnila, skarpa venela
je malo falilo, da nisn zdivjal.
Na škarpi sn sedau
bil zmatran ko žvad
sn čakal na tisto
ko mel sn jo rad.
Dnevi bežijo glih tak ko noči
jes pa še stalno na škarpi sedim.
Kupice praznim pa rože kadim
če dobro pomislim, mi kurc kaj fali.
Ko enkrat na lepem vse vzel nas bo vrag
se bo že kje našo kak novi bedak.
Na škarpi bo sedau bo zmatran ko žvad
bo čakal na tisto, ko mel jo bo rad.
