Nedelja pride, ne vem kaj bi počel,
ne vem kam bi se dal, a marsikaj bi rad.
Grem v mesto, da bi srečal me nekdo,
da bi kdo me spoznal in z mano bil.
Ponavadi nikogar ni,
gledam izložbe zaprtih trgovin,
gledam obraze neznanih ljudi,
tako neznansko tuji so.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Vreme je lepo, odpravim se tja
do mize kjer v miru pivo bom spil.
Do mize kjer bom kakšno uro prebil
v svoje misli ujet.
In mislil bom na nedelje doma,
na zbrano družino in občutek praznika.
Takrat nedelje sem rad imel,
že dolgo ni tako.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Večer ujame me na poti domov
do sobe, ki sem jo pred kratkim najel.
Do sobe kjer bom nekaj časa živel,
dokler predraga ne bo.
Prižgem si radio, konzervo odprem,
na hitro zlikam kar sem zjutraj opral.
Jutri je služba, jutri zgodaj bom vstal,
vendar že dolgo zrem v noč.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za srečne ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
