Odhajaš, ne da bi dotikala se tal
povej mi vsaj razlog, da manj mi bo žal
odhajaš, pogled daleč vstran si uprla
nisi te sorte, da bi se ozrla.
Jaz pa hrepenim tako zelo
po sprehodu čez tvoje telo
in okrog sebe razgrizem vsa ogledala
v njih ni več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala.
Odhajaš, v grlu lomi se krik
zaprta so vrata, za vratom je štrik
odhajaš in zdaj res vem, kaj je nemoč
kaj je samota, kaj bolečina
kaj žalostni Tonč.
Ker jaz hrepenim tako zelo
po sprehodu čez tvoje telo
in sam sebi ostajam najboljši sovražnik
ša-la-la-li, ša-la-la-la, življenje je praznik.
