Življenje, ki ga jaz živim,
je kot črno-beli film,
res dolgočasno je,
vedno ponavlja se.
Vsa prezrta čakam te,
kot da si edini le,
in vse kar daješ mi ti,
je stkano iz laži.
Zdaj obljube,
so premalo,
kar pozabi name,
prepozno je.
Lahko greš trikrat peš okrog sveta,
lahko me iščeš tja do severa,
a več ne najdeš me,
zdaj grem čimdlje,
dovolj mi je,
Ker tvoje vse izgovore poznam,
verjemi, zdaj na pamet jih že znam,
ne, ne čakaj name,
k tebi se vrnila ne bom.
Lahko bi spet prenesla vse,
a tvoj pogled izdaja te,
ti hladen si kot led,
misliš, da tvoj je svet.
Lahko se trudiš, govoriš,
a mene več ti ne dobiš,
svoj objem me ne dobiš,
ker sita sem the laži.
a vem – to si ti.
