Po gostilnah je lazu,
na ženske je plazu,
po blatu je gazu,
a zdaj je umrl.
Ničesar ni znal,
nikol ni lagal,
je dostkrat kozlal,
a zdaj je umrl.
Bil je poet,
preklinjal je svet,
je hotu živet,
a zdaj je umrl.
So ga pokopali,
so malo žal’vali,
se na sedmini nažgali,
ker je umrl.
Se vsak ga spominja,
kadar preklinja,
saj res bil je svinja,
ta, ki je umrl.
A čez kakšnih sto let,
bodo djali: “Bil je velik poet.
Spremenu je svet,
a žal moral umret.”
Slavimo ga vsi,
saj ga več ni,
človek po smrti
priznanje dobi.
Poeti zdaj veste,
kako se uspe.
Vsak naj čimprej umre
in slaven bo že!
Al pa ne!
