Ko nad mestom se zmrači,
jaz na sprehod se podam.
Kar tako mal med ljudi,
ker doma preveč sem sam.
Sprehajam se in zrem v nebo,
kdaj polna lunca bo prišla.
Ko jo zagledam, mi je lepo,
mi spet bo družbo delala.
Gor na nebu sije polna lunca,
sije kar se da.
Jaz pa tuhtam kje je tista punca,
ki mi je namenjena.
Morda kot jaz se zdaj sprehaja,
al v družbi se smeji.
Morda sanjarjenju se predaja
in mene si želi.
Malo pivo naročim
in iščem kakšen znan obraz.
Kot ponavadi nikogar ni
s katerim bi si krajšal čas.
Za parom se skrivaj ozrem
in si mislim: Srečna sta.
Pa si predstavljati začnem,
da pri mizici sva dva.
Gor na nebu sije polna lunca,
sije kar se da.
Jaz pa tuhtam kje je tista punca,
ki mi je namenjena.
Morda tako kot jaz poseda,
morda že mirno spi.
Morda pa tudi ona lunco gleda
in mene si želi.
Aj nekoč, ko bova se našla,
ji reku bom: “Le kje do zdaj si bla?
Ti ne veš kako sem te vesel,
kako zelo sem te želel.”
In ona mi smeje dejala bo,
da je hrepenela pravtako kot jaz.
Polna lunca pa še b’lj svetlo
sijala bo z neba le za naju dva.
Polnoč je že skoraj proč,
ko proti domu se podam.
Odganjam dvom, a noče proč:
Kaj pa, če bom vedno sam?
