pustil sem črnog ajngela
naj olušti zide spomina i sprazni
vagone nerazvuzlanih senj.
na gmajni spod orehovega dežđa
tancaju maloši vu senci bele glive.
mrtvečka duha budi se vu sobami brez krova.
črez obloke jezdiju svici
i odnašaju koščice nedorečenih misli.
pozobal sem zdelu varljive jeseni
uz razpuknuti zvok gozbe.
gdo nam broji falše korake?
vreme provalači srce črez cediljku.
ledena je berba po bregima.
mraz po autima.
razkriti strah spi spod obloka.
raskoleni angel drhturi nad odprtom rakom
z kristalnom čapornicom vu roki.
