Le par besed mi reci,
besed pozabljenih,
že dolgo le molčiva,
spominom vsem navkljub.
Z vezmi negdanje vere
sva še povezana,
še vedno vidim tebe
v očeh prijateljstva.
S teboj lepo mi je, domače,
zato nazdravje, pijva še,
naj pesem najina povzdigne čaše:
Če’ b tisoč let
na svetu preživela,
premalo bi bilo,
in tisoč pesmi
o sreči še zložila,
mar b’ je za vse ljudi
dovolj bilo?
Med nama so trnutki,
ki gdaj se utrnejo,
v njih še žive radosti,
v obraz zameram zro.
Ob meri zadovoljstva
za vse uspešne dni,
ki jih pokloni sreča,
sled the ne obledi.
S teboj lepo mi je, domače,
zato nazdravje, pijva še,
naj pesem najina povzdigne čaše:
Če’ b tisoč let
na svetu preživela,
premalo bi bilo,
in tisoč pesmi
o sreči še zložila,
mar b’ je za vse ljudi
dovolj bilo?
Le par besed mi reci!
