Prizori za zavesami,
ki nudijo zvečer jih okna,
v naši ulici so takšni
kot povsod drugje.
Mož sedi v kuhinji,
prebira časopis,
sin ob njem uči se, piše
in radira in sprašuje.
Mama živčno kuha, se obrne,
s prstom mu zažuga,
a ob njih družina druga
mirno gleda televizor.
Upokojenca sedita,
ona plete, on posluša radio,
vrti postaje in nenehno z glavo maje.
Poročila so – kot vedno,
novice slabe ga jezijo,
žena ga pogleda, se nasmehne,
vstane, ga objame.
Majhna družba veseli se
in popiva in prepeva,
a pod njimi dekle uči se,
dolgo v noč bo luč prižgana.
Mlada dva ljubkujeta se,
vsa ljubezni sta predana,
a nad njima ženska srednjih let
sameva in sanjari.
Stanovanje mlade žene,
ki jo mož pijan pretepa,
a na drugi strani stene,
otroci tiho se igrajo
in v podstrešnem stanovanju
ni luči, le zvok kitare
pravi nam, da nekaj tare
mladega poeta.
Zunaj se je že stemnilo,
povsod se spuščajo rolete
in vsi si le želijo
mirne in spokojne sanje.
Ob stanovanju stanovanje –
majhne kletke brez izhoda,
le ta okna kot oči
utrujene vsakdanjosti.
Prizori za zavesami,
ki nudijo zvečer jih okna,
v naši ulici so takšni
kot povsod drugje.
