Zdaj je konec pravljice,
spet sem čudno ranjena.
Name pada hladen dež,
veter pa se dviga že,
hudo mi je.
Polna želja,
k tebi sem prišla,
saj le s teboj sem hotela proti vetru…
To je najin boj.
Če me ljubiš res,
mi boš dal roko
in ne bo te strah, ko pade noč.
Ko bo šlo mimo tisoč vojsk,
ko bo za nama tisoč cest in ena pot.
Polna tega,
zopet bom prišla
tam, kjer tedaj
sem hotela proti vetru…
Zdaj bom tiha vsa,
čudno ganjena,
dal mi boš roko
in ne bo me strah, ko pade noč.
Veter je,
veter je,
veter je.
Polna tega k tebi sem prišla,
saj le s teboj sem hotela proti vetru…
To je najin boj.
Če me ljubiš res,
mi boš dal roko
in ne bo te strah, ko pade noč.
