Soba je, kot vedno, razmetana,
sploh ne vem, kam kakšno stvar sem dal.
Iz piskrov že zaudarja stara hrana,
dolgo že posode nisem pral.
Srajce, hlače, vse je pomečkano,
iz omare veje čuden duh,
karkoli primem, vse je neoprano:
majce, štumfi, gate, kupi rjuh.
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Spim in prehranjujem se neredno,
sploh ni čudno, da se ne zredim.
Na zabavah se počutim bedno:
so vsi po parih, jaz pa sam sedim.
Prijatli poročeni govorijo:
“Kaj še čakaš, zdaj je skrajni čas!”
Starši pa, ki vnukov si želijo,
me gnjavijo po tihem in naglas!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
V plešo se spreminja mi frizura,
gube plazijo se na obraz.
Mladosti moji bije zadnja ura,
z vseh strani me dohiteva čas.
So vse bolj povešena ramena,
hrbet pa postaja kriv in trd,
škripajo komolci in kolena…
Kmalu za poroko bom pregrd!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Se treba bo oženit,
tako naprej ne gre!
Je treba nekaj ukrenit,
odlašat se ne sme!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
Adijo, samski dnevi,
za vami mi bo žal!
Se treba bo oženit,
tako bo najbolj prav!
