Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi,
Da obrabljene vse rime so na maj,
A me vleče, kakor druge, ki so bivali kdaj tam,
Da odtavam spet tja v tisti mali kraj.
Pod goro, pod grad, v pekarno, z vonjem kruha zjutraj ob treh,
Vse do kina, kamor treba je čez most,
V gorco, pred oltar, v mali nočni bar,
Na topli jug, na sonce in mladost.
Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.
Kakor takrat slišim zvoke,vidim barve, tipam stvari,
Param sneg, sušim obraz pod mavrico,
In še čutim njen korak, ko odhajal sem na vlak,
Sramežljiv poljub na lica za slovo.
Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.
Dobro vem, da pri spominih se človeku v glavnem zdi,
Da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo,
A tupatam, priznam, prisežem, ni me sram,
Zalotim se, da mislim le na njo.
Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.
Bla je sladka kot med,
Bla je nežna kot cvet,
Bla je boljša od drugih deset,
Jaz pa hotu sm v svet,
Svojo zvezdo ujet,
In jo pusto počasi venet.
In jo pusto v Rogatci venet.
