Vrba se k vodi nagiblje,
čun se pozabljeni ziblje,
bistra spominja se Sava,
tiček pod nebom si plava.
Cesta se spušća iz vasi,
sladka popevka se glasi,
kak, da bi kranjska dežela
srce si zlejati štela.
Il se to susedi javlja,
selo prek Save pozdravlja,
gde nam je vse tak poznato,
gde je i sunce tak zlato.
Gde su i rožice v cvetu,
lepše, neg igde na svetu,
gde nam je drago vse širom,
doma, gde srcem smo zmirom.
Vrba se k vodi nagiblje,
čun se pozabljeni ziblje,
nebo plavi se čez veje,
kak, da i nebo se smeje.
Spomen na Jesenice
