Me prime, da bi jokal, grem v oštarijo,
s prijatli se srečam, smejim se in pijem,
žalostne misli v štose zavijem
in potlej sem videt zmer dobre volje,
vsi pravjo: “Glej no tega! Tko živet je najbolje.”
A mene od znotraj peče in kolje,
peče in kolje ta beda, ta beda.
Mene od znotraj peče in kolje,
ta beda, ta beda – od šnopsa, seveda.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
Me prime, dab obupal pa grem na tekmo,
s prijatli se srečam, navijam in pijem,
žalostne misli v parole zavijem
in potlej sem videt zmer dobre volje,
vsi pravjo: “Glej no tega! Tko živet je najbolje.”
A mene od znotraj peče in kolje,
peče in kolje ta beda, ta beda.
Mene od znotraj peče in kolje,
ta beda, ta beda – od tekme, seveda.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
Me prime, da bi jokal pa grem na zabavo,
s prijatli se srečam, plešem in pijem,
žalostne misli v ritme zavijem
in potlej sem videt zmer dobre volje,
vsi pravjo: “Glej no tega! Tko živet je najbolje.”
A mene od znotraj peče in kolje,
peče in kolje ta beda, ta beda.
Mene od znotraj peče in kolje,
ta beda, ta beda – od muz’ke, seveda.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
Ja mene od znotraj peče in kolje,
peče in kolje ta beda, ta beda.
Mene od znotraj peče in kolje,
ta beda, ta beda – od življenja, seveda.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
Težko je priznat.
