Pred oštarijo,
za picerijo
in ob Ljubljanci,
vsepovsod do zdaj sem jaz že spal.
Na parkirišču,
pri gledališču,
na javnem skretu,
prav povsod na tla sem glavco djal,
ker sem bil zaspan.
In kar tam
hotu sem pričakat dan.
Na štacjonu,
pri štadijonu,
na Tromostovju,
vsepovsod do zdaj sem jaz že spal.
V študentu,
pri parlamentu,
pa gor na gradu,
prav povsod na tla sem glavco djal,
ker sem bil zaspan.
In kar tam
hotu sem pričakat dan.
A so vedno me zbudili trezni
in me stran podili jezni:
“Marš izgini! Marš izgini! Marš izgin domu!”
Sem se branu, joku, stoku,
spraševal v totalnem šoku:
“Kva bi radi? Kva bi radi? Kva sem vam nardu?”
So me brcali, dvigvali, policijo so klicali.
Kaj sem hotu? Kaj sem hotu? Spoku sem pa šu drugam.
Se pred njimi skril
in kar tam
se v klobčič zvil,
pol pa spal, spal, spal, spal.
Na dvorišču,
na stopnišču,
al pa v veži,
vsepovsod do zdaj sem jaz že spal.
Na betonu,
na kartonu,
na mehki travci,
prav na vse do zdaj sem glavco djal,
ker sem bil zaspan.
In kar tam
hotu sem pričakat dan.
A so vedno me zbudili trezni
in me stran podili jezni:
“Marš izgini! Marš izgini! Marš izgin domu!”
Sem se branu, joku, stoku,
spraševal v totalnem šoku:
“Kva bi radi? Kva bi radi? Kva sem vam nardu?”
So me brcali, dvigvali, policijo so klicali.
Kaj sem hotu? Kaj sem hotu? Spoku sem pa šu drugam.
Se pred njimi skril
in kar tam
se v klobčič zvil,
pol pa spal, spal, spal, spal.
Pol pa spal, spal, spal, spal.
