Prijatl’i! Obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki vtopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komú najprej veselo
zdravico, bratje č’mo zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga trešči gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
Mladen’či, zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder solnce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatl’i,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
